Prav vse rožice lahko uporabljamo. Nekatere imajo zdravilno moč, zaradi katere jih je dobro imeti pri roki, dišavnice pa se dodajajo jedem. So nam v veselje, nam koristijo in obenem pomagajo znova navezovati tesnejši stik z naravo. Ponujajo nam imenitno kombinacijo lepote in uporabnosti.

Dobrodošli v opojni vrt

Zgodovina tradicije pri nas

Zdravilna zelišča so bila včasih edina blažila, povezana z čudežnimi ozdravitvami. Ljudje, ki so z njimi zdravili, so veljali za strahospoštovane, v nekem obdobju celo za čarovnike.

V evropskem srednjem veku je cerkev igrala vidno vlogo pri gojenju oziroma pri pridelovanju že znanih in uvajanju novih zdravilnih rastlin. Tako se je za samostanskimi zidovi kopičilo znanje, saj so bili prav menihi tisti, ki so preučili zdravilnost teh rastlin, znanje pa se je skozi stoletja prenašalo iz roda v rod. Izza meniških sten je znanje romalo do vedoželjnih posameznikov. V dolgih stoletjih so se le ti prikopali do novih znanj. Vsekakor pa vse znanje še zdaleč ni prestopilo obzidja samostanov

Po pripovedovanju mojih prednikov naj bi tudi v naši stari hiši, ki je stala na istem mestu, kot sedaj ta, nekaj časa živeli menihi. Sam bog ve, s čim so se pečali, saj so takrat grajene stene, merile več kot meter, pod hišo pa je bila globoka klet, na oboku zabeležena, kot zaklonišče. Morda pa so se za temi zidovi pripravljali balzami in blažila. Sedaj s tradicijo gojenja zdravilnih zelišč in dišavnic nadaljujem tudi sama. Iščem načine, kako okuse tradicionalne kuhinje oplemenititi z dodatki zelišč in dišavnic, divjih in gojenih. Obveljavljenim jedem poskušam dodajati svoja nova spoznanja. Njihova čudežna lastnost lahko spremeni pusto vsakdanjo jed v imenitno poslastico.